POVZETEK
Opravili smo raziskavo, v kateri smo primerjali bosonogi tek in tek v obutvi. Meritve smo opravili s pomočjo pritiskovne plošče in visokofrekvenčne kamere, ki je bila postavljena v sagitalni ravnini glede na pritiskovno ploščo. Opravili smo pet meritev bosonogega teka in pet meritev teka v obutvi. Videoposnetke smo analizirali s pomočjo programa Kinovea, podatke pritiskovne plošče pa smo obdelali s programom Excel. Na podlagi izrisanih grafov, ki so temeljili na urejenih podatkih pritiskovne plošče, smo primerjali potek sile reakcije podlage in pa sile v smeri naprej v času, ko je bilo tekačevo stopalo v stiku s podlago (pritiskovno ploščo). Primerjali smo povprečje največjih sil reakcije podlage treh meritev med tekom v obutvi in bosonogim tekom in s pomočjo posnetkov videokamere in izrisanih krivulj na grafu ugotavljali kdaj je prihajalo do pristanka na peto, srednji del oziroma sprednji del stopala. Glede na potek krivulje na grafu sil v smeri teka naprej v času kontakta smo ugotavljali velikosti sil v fazi prvega dela oziroma v fazi amortizacije, v kateri točki je prišlo do prehoda v fazo odriva in pa velikosti sil v fazi odriva. Tako smo ugotavljali kakšne so razlike v poteku krivulj grafa sil v smeri naprej in kakšne so razlike med doseženimi vrednostmi sil v času amortizacije in v času odrivanja. Rezultati, ki so bili ugotovljeni so pokazali, da v našem primeru ni bilo pomembnih razlik med bosonogim tekom in tekov v obutvi. Glede na to, da je bil tekač vključen v raziskavi dolgoletni atlet, z izkušnjami na tem področju, pripisujemo izid rezultatov temu, da se je njegova tehnika teka približala precej optimalni tehniki. Zato ni opaznih velikih razlik, kot pa bi se pojavile pri rekreativni populaciji tekačev.
UVOD
V zadnjem obdobju je moč opaziti vse več ljudi, ki se poslužujejo bosonogega teka. Tek brez tekaškega copata naj bi bil bolj pravilen, saj naj bi pristajali na prste in ne na pete, kot to počne večina tekačev v tekaških copatih. Warburton (2001), v svojem članku navaja, da so laboratorijski testi pokazali, da je poraba energije pri bosonogem teku za 4% manjša, kot pri teku v obutvi. Avtor v svojem članku navaja, da bosonogi tek zmanjšuje akutne poškodbe gležnja ter kronične poškodbe spodnjega dela noge. Podatke navaja za države v razvoju. Vendar pa hkrati dodaja, da je bosonogi tek zelo malo uporabljen v tekmovalnih okoliščinah, kar pomeni, da je točne zaključke težko potegniti.
Stromberg (2012), v svojem članku navaja, da je tekaška obutev primerna zato, ker nas varuje pred koščki stekel, žeblji in podobnimi predmeti, ki ležijo po tleh. Vendar pa hkrati poudarja, da so sile ob pristanku na peto (do njega ponavadi prihaja pri teku v športnih copatih) nekajkrat večje od tekačeve telesne teže. Skozi celoten tek se te sile seštevajo, kar posledično lahko privede do bolečin v kolenu, kolku ali na drugih področjih.
Kljub temu pa je avtor zapisal, da tudi bosonogi tek lahko vodi v poškodbe. Predvsem zaradi tega, ker tekači direktno preklopijo iz teka v tekaški obutvi na bosonogi tek. Posledica pa so lahko stresni zlomi na sprednji strani stopala. Kljub temu lahko v članku zasledimo podatek, da 42% tekačev ni čutilo nobenih negativnih posledic ob prehodu iz teka v tekaških copatih v bosonogi tek (Stromberg, 2012)
Raziskave, ki primerjajo bosonogi tek in tek v športni obutvi nam podajo nekaj zanimivih podatkov. Bosonogi tekači praviloma pristajajo na sprednji del stopala ali na celo stopalo, pri teku v športni obutvi, pa 75% ljudi pristaja na peto ter se nato preko srednjega dela stopala dvigne na prste in odrine v naslednji korak. Bosonogi tekači imajo zaradi doskoka na sprednji ali srednji del stopala krajše korake in večjo frekvenco le teh. Navadno je ta frekvenca več kot 170 korakov na minuto, ne glede na to kako hitro tečejo.
Raziskovalci na Univerzi na Harvardu so pri raziskavi opazovali največje sile pri pristajanju tekačevega stopala na tla v treh različnih okoliščinah. Pri prvem je bil tekač bos in je pristal na peto, pri drugem je bil tekač obut v športne copate in je prav tako pristal na peto, v tretjem primeru pa je bil tekač bos in je pristal na prste oziroma na prednji del stopala. Pri prvih dveh meritvah se je reakcija sile podlage močno povečala ob pristanku pete na tla, znižala in nato spet zvišala v fazi amortizacije. Ko pa je bosonogi tekač pristal na prste, pa ni bilo nobenega vrha, le vzpenjajoča se sila, ki je vrhunec dosegla v fazi amortizacije, ko je bilo na tleh celo stopalo. Zanimiva ugotovitev je bila tudi ta, da so bile sile na podlago trikrat večje pri tekačih, ki so pristajali na peto (FIlley, 2012).
METODE
Opravili smo meritve, kjer smo primerjali bosonogi tek in tek v športni obutvi. V obeh primerih smo naredili pet meritev in si s tem zagotovili, da bi kljub morebitnim posameznim napačnim meritvam dobili veljavne rezultate. Tekač je najprej odtekel 5 krogov v dolžini približno 30 metrov, sredi katerega je bila postavljena pritiskovna plošča ter ob njej visokofrekvenčna kamera. Vsak krog je stopil na pritiskovno ploščo, hkrati pa smo njegov kontakt zabeležili tudi z visokofrekvenčno kamero. Nato smo opravili še 5 meritev, ki jih je tekač opravil bos. Ker je bila pritiskovna plošča dvignjena od tal, smo s pomočjo blazin pred pritiskovno ploščo dosegli, da je tekač pred stikom s ploščo tekel na višini le te.
Pri visokofrekvenčni kameri smo uporabili frekvenco 250Hz. Postavili smo jo v sagitalni ravnini glede na smer teka. Z njo smo ujeli stik noge s pritiskovno ploščo. S pomočjo slik smo lahko točno določili s katerim delom stopala se je tekač najprej dotaknil tal. Prav tako smo lahko s pomočjo posnetkov lažje primerjali tehniko bosonogega teka in teka v športni obutvi. Posnetke visokofrekvenčne kamere smo analizirali s pomočjo programa Kinovea. Posnetke smo med seboj primerjali glede na obutev oziroma bosonogi tek.
S pomočjo pritiskovne plošče smo izmerili reakcijo sile podlage. Po izrisu grafov, smo lahko s podatki, ki smo jih pridobili s pomočjo pritiskovne plošče določili s katerim delom stopala se je tekač najprej dotaknil tal (vse skupaj pa smo lahko potrdili s posnetkom visokofrekvenčne kamere). Podatke pridobljene s pomočjo pritiskovne plošče smo prenesli v program Excel. Podatke smo uredili in na podlagi urejenih podatkov naredili grafikone sile reakcije podlage in sile v smeri naprej pri 3 primerih obutega in 3 primerih bosonogega teka. Na podlagi grafov smo opazovali razlike v največjih vrednostih sile reakcije podlage in prisotnost dvojnih vrhov na grafu oziroma prisotnost udarca pete ob podlago pri obutem in bosonogem teku in razlike v največjih vrednostih sile v času kontakta stopala s podlago v smeri teka naprej. S pomočjo pritiskovne plošče smo za vse tri primere obutega teka in vse tri primere bosonogega teka izmerili tudi kontaktne čase korakov. S tem je bila omogočena primerjava kontaktnih časov med obutim in bosonogim tekom.
REZULTATI
S pomočjo slik in grafov smo primerjali bosonogi tek in tek v obutvi. Iz grafov smo lahko razbrali in primerjali sile reakcije podlage in sile v smeri teka naprej za bosonogi tek in tek v obutvi. Izmed rezultatov smo najbolj zanimive zapisali spodaj.
Iz grafov je bilo razvidno, da je v primeru, ko pride do udarca pete ob podlago le ta večja pri bosonogem teku. Samo naraščanje sile do maksimalne vrednosti se pri posameznih meritvah malenkostno razlikuje, višjo maksimalno vrednost pa dosežemo pri teku v obutvi. Razlika v povprečju maksimalnih vrednosti sil reakcije podlage med bosonogim tekom in tekom v obutvi znaša 63,9 N.
Iz grafov je bilo prav tako razvidno, da je negativna sila v fazi amortizacije večja pri bosonogem teku, v fazi odriva pa višjo vrednost sile dosežemo pri teku v obutvi. Povprečje najvišjih (najmanjših) vrednosti sil v prvem delu kontakta, torej v fazi amortizacije pri teku v obutvi znaša -285,3 N, pri bosonogem teku pa -302,7 N. Razlika v povprečju sil treh meritev je 17,4 N. Povprečje najvišjih vrednosti sil v drugem delu kontakta, torej v fazi odriva pri teku v obutvi znaša 322,9 N, pri bosonogem teku pa 286,54 N.
SKLEP
V raziskavi, ki smo jo opravili, nismo zasledili večjih razlik med bosonogim tekom in tekom v obutvi. Razlika med povprečnimi silami reakcije podlage, pri opravljenih treh meritvah bosonogega teka in treh meritvah teka v obutvi je le 63,9 N. Prav tako prihaja do zelo majhnih razlik v povprečni vrednosti sil v smeri teka naprej v času amortizacije, ki je 17,4 N in v času odriva, ki pa je 36,36 N.
V raziskavi smo izmerili tudi kontaktne čase bosonogega teka in teka v obutvi. Kontaktni časi so si zelo podobni pri obeh načinih teka, saj se pri bosonogem teku nahajajo med 196 in 202 ms, pri teku v obutvi pa med 200 in 218 ms. To lahko pripišemo podobni tehniki teka merjenca, tako pri bosonogem teku, kot pri teku v športni obutvi.
Kljub temu, da so prejšnje raziskave ugotovile, da pri bosonogem teku prihaja do bolj optimalne tehnike teka, kar pomeni pristanek na sprednji oziroma srednji del stopala, pri naših meritvah ni bilo velikih razlik med bosonogim tekom in tekom v obutvi. To lahko pripišemo dejstvu, da se je testiranec več let ukvarjal z atletiko, ter se posledično bolj približal optimalni tehniki teka. Raziskavo bi bilo zanimivo opraviti na populaciji rekreativnih tekačev, katerih tehnika teka je veliko slabša.
Naslednje raziskave morajo predvsem ugotoviti vpliv, če le ta sploh obstaja, bosonogega teka na izboljšanje rezultata ali pa zmanjšanje poškodb. Tekači pa se moramo vprašati zakaj si bosonogega teka sploh želimo. Če želimo s pomočjo bosonogega teka doseči specifične cilje, se ga moramo lotiti počasi. Prehod iz teka v obutvi na bosonogi tek zahteva določen čas, ki si ga moramo vzeti. Le tako bo imelo telo dovolj časa za adaptacijo na spremembe.
AVTORJA
Domen Zupan, dipl. kin.
Luka Zupan, dipl. kin.
VIRI
Filley, A. (2012). Bosonogi tek. Vrhunski dosežek. 17(5), 6-9.
Stromberg, J. (2012). Is bearfoot running really better? Smithsonian. Pridobljeno iz http://www.smithsonianmag.com/science-nature/is-barefoot-running-really-better- 9710493/?no-ist
Warburton, M. (2001). Barefoot running. Sportscience. Pridobljeno iz http://www.sportsci.org/jour/0103/mw.htm
sportnaterapija.wordpress.com 